Resnično je, četudi se ni zgodilo

Ob tokratnih Velikonočnih praznikih se sprašujem….

 

Včasih je pomembnejša širša slika nekega dogodka iz zgodovine, da jo lahko vstavimo v osebni in celo družbeni okvir. Tako sem tudi jaz odraščala v prepričanju, da je Jeshua povezan izključno s cerkvijo in ne kot univerzalnim principom delovanja, kreacije, ki je ljubezen.

 

Ali sta Jeshua in Mojzes v resnici obstajala ali ne v tem kontekstu kot ga poznamo niti ni pomembno. Pomembno je, da je njuna energija živa ter da je ta energija sposobna čudeže ustvarjati skozi nas vse do današnjega dne.

 

Marianne Williamson pravi, če nam kaj v življenju ne deluje, je to zato, ker nismo osebe, za katere smo se javili, da bi bili.

 

To je tudi osnovno sporočilo, ki ga sama dojemam s pomočjo mojstrov kot sta Jeshua in Mojzes. Moja osebna pot samospoznavanja in delovanja v smeri osebe, katera čutim, da bi lahko bila, se je pričela pred približno dvajsetimi leti. To je dolgo obdobje, a se mi zdi, da je bilo šele včeraj. Kmalu za tem, sta se mi v meditacijah pričela pojavljati tako Mojzes kot Jeshua. Kot čistokrven otrok socializma, nisem vedela, kam naj ju umestim, saj sem imela le idejo o njima, ki jo je s seboj nosila cerkev ter okolje. Ta slika je bila izoblikovana tudi o Mariji Magdaleni, ki se je v času mojega odraščanja s strani okolja prikazovala kot prostitutka. Ko danes pomislim na to, me zaboli srce.

Podzavestno pa, ko sem gledala na vseh obeležjih Jeshua na križu, v sebi nisem imela dobrega občutka. Prav tako sem v petem razredu osnovne šole ure in ure presedela pred filmom 10 božjih zapovedi, v katerem je Charleston Heston igral Mojzesa. Nisem se mogla odlepiti od stola.

Šele mnogo let kasneje, sem ju umestila v svoj kontekst osebnega in duhovnega razvoja in ju sprejela kot moja vodnika. Mojzesa kot modreca in učitelja ter Jeshuo kot tiho prisotnost zlato bele svetlobe ljubezni.

Morda se zato tako dobro počutim ob Veliki noči, ker so te energije kolektivno bolj cenjene in se kolektivno vzpostavi ta balonček topline in prijetne, varne energije. Lepo bi bilo, da ta obstaja zmeraj, ne samo ob posebnih praznikih in da skupaj gradimo na tem balončku naprej, morda celo lemurijsko družbo harmonije in miru, v kateri lahko prehajamo iz fizičnega telesa v eterično telo in v kateri ni revščine, lakote, brezdomcev, vojn ipd.

Verjamem, da slednje ni nedosegljiva vizija, le zbuditi se moramo in stopiti v sebe takega kot si želimo biti v idealnem primeru in delovati iz polja te ideje. To ni nekaj zunanjega, to je naša naravno dana naloga, tako kot sta potrebi po hrani in vodi ter spanje in budno stanje.

Zakaj je to potem tako težko in tega kot globalna družba še nismo dosegli, če pa se o tem toliko govori?

 

Tako kot je Jeshua pred svojo predajo oblastem tisto noč v Getsemani parku v Jeruzalemu kontempliral o tem, kaj naj naredi in na koncu sprejel težko odločitev, tako smo tudi mi velikokrat pred odločitvami o tem, kaj je potrebno opustiti ali žrtvovati, da dosežemo višje stanje zavesti in razsvetljenje, da dosežemo preboj. Pogosto podležemo pritiskom zunanjega sveta in odnehamo, saj nismo dovolj močni, da prehodimo celo pot.

Morda se pri odločanju med različnimi potmi v življenju premalokrat vprašamo o tem, ali je ljubezen do sebe in do bližnjega na prvem mestu ali ne? Zase vem, da se in da na tem izpitu še zmeraj padam.

Tri izkušnje z Jeshuo si bom zapomnila za vse življenje, saj so opredelile moj odnos do njega, pa tudi moj osebni in duhovni razvoj.

 

1. Prva je bila, ko sem njegov obraz prvič zagledala v eni od meditacij na začetku moje meditacijske poti.
2. Druga je bila na gori Tabor v Izraelu, kjer se je odprl portal, skozi katerega sem se znašla na enem od njegovih predavanj, na katerem je govorili samo o ljubezni in o tem, kako pomembno je, da odpremo svoja srca. Na tem predavanju sem bila tudi jaz. Udeležencem sem stregla vodo.
3. Tretja izkušnja pa je bila takoj po vstopu v Notre Dame v Parizu, kjer sem ga na desni zagledala izklesanega v črn kamen, pod nogami pa mu je ležal zmaj. Močna prisotnost. V Notre Dame-u je bila tudi edina moja močna izkušnja v Parizu med vsemi cerkvami in zame je tudi ta katedrala eno od svetejših mest. Zato se tudi sprašujem o simbolnem pomenu plamenov uničenja ali pa preporoda in dima, ki smo ga pred časom opazovali iz Notre Dame-a.

 

Ljubezen obnavlja razum in ne obratno– Tečaj Čudežev

 

Tridnevno vstajenje Jeshue ponazarja tudi to, da nam ni potrebno procesirati zadev desetletja.

Tri dni je dovolj, pa tudi, če so nas simbolično pribili na križ in smo v življenju trpeli križevo pot. Vsi imamo težke stvari, noben izmed nas na tem planetu ni izjema. Vendar pa nam ni potrebno postati razsvetljeni mojster-rica, da naredimo naslednji korak k spremembi, ki si jo želimo. To, da naredimo nekaj ni oddaljeno in ni odvisno od zunanjih okoliščin, ampak samo od naše lastne odločenosti, neglede na to, kako nepopolni smo.

 

Jeshua je rekel: Sam nimam ničesar, kar nimaš tudi ti. Razlika med tabo in menoj je le v tem, da jaz nimam ničesar drugega.

 

Zdi se mi, da sami sebe najpogosteje križamo s pričakovanji do sebe, z besedami samoobtožb, s primerjavami… Vsakič ko pademo na kolena pod bremeni življenja, vsakič tudi vstanemo, novi, z novimi, čistimi odločitvami in začetki. Kolikokrat si že sprejel-a čisto odločitev, a si kasneje, ko je pot postala lažja, nanjo pozabil-a?

Zdi se mi tudi, da se vse tako hitro dogaja, a se hkrati dogaja tako zelooooooo počasi. Zakaj naprimer, če pa vidimo, da so stvari v svetu, ki ni v ravnotežju? Še zmeraj za lahkoto vsak dan umirajo otroci, še zmeraj so vojne, bolezni in ekološke ter drugačne grožje. Če odprem novice, me lahko hitro postane strah, če sem šibka, saj iz večine novic grozi neka grožja; jedrsko orožje, poplave, globalno segrevanje, krivica, virusi, lakota, skratka pomanjkanje nečesa…

Vendar pa, če je vse to samo plod naše zavesti, kar verjamem, da je, saj kvantna fizika dokazuje, da stvari oživijo, ko jim posvečamo pozornost, se sprašujem tudi, kje smo v svoji zavesti?

Zakaj si povzročamo trpljenje? Je slednje lažje, kot pa stopiti v svojo moč in narediti potrebne spremembe? Smo res tako šibki, smo res tako »zasužnjeni«? Mimogrede, danes je po podatkih, ki sem jih zasledila, na planetu 27 milijonov pravih sužnjev, kar naj bi bilo več kot takrat, ko je to še bilo »normalno«. Koliko izdelkov vsakdan kupujemo, ki so plod suženjskega dela, pa se tega niti ne zavedamo. Morda pa se, nekje globoko v sebi, pa si pred tem zatiskamo oči.

Zadnjič sem se sprašavala, kako bi živel-a, če bi bil to moj zadnji dan na tem planetu? Odgovor je bil: dajala bi več ljubezni in ne bi se izčrpavala.

Do izčrpanosti ne prihaja, ker smo preveč nečesa dali, ampak, ker smo mislili, da gre pri tem za nas in ne za prevajanje božanskega v svet. Naša samozaverovanost in pomembnost nas pravzaprav izčrpavata. No, med drugim bi se zavzela bolj odločno za politiko ljubezni in pravičnosti, namesto jemanja in kazni. Vsakodnevna navodila svoje intuicije bi upoštevala do zadnje pikice in ne bi se v meni oglašal tisti praktični glasek, ki zmeraj nekaj mora…

 

Zato te še posebej toplo vabim!

 

Dopusti se odpreti duhu teh praznikov, naj te ponese v najboljšo verzijo sebe, čez trpljenje, čez suženjstvo v svobodo kreiranja in življenja v radosti in ljubezni. VSTANI. Bodi del (r)evolucije zavesti, ko snemamo Jezusa iz križa, kot simbola trpljenja za nas, ki nas programira za širjenje ideje, da je potrebno trpeti, da lahko živimo. Včasih se mi zdi, da smo tozadevno prcej skromi in ponižni.

 

To so moja razmišljanja, za katere sem hvaležna, da jih po toliko letih pisanja upam in želim ter lahko svobodno delim s svetom.

 

Želim ti čudovite praznike. Z ljubeznijo, Tamara