Ko sem se začela ukvarjati z intuitivnim svetovanjem in se temu namenu v celoti predala, so se v mojem življenju začeli dogajati čudeži. Pa ne zato, ker bi si zanje z vso močjo prizadevala ali jih namensko manifestirala, ampak zato, ker sem prisluhnila svoji intuiciji ter ji dopustila, da me vodi.
Začetki moje intuitivne poti
Bilo je leto 2011. Za izobraževalno podjetje iz Ljubljane sem izvajala predavanje o intuiciji. To so bili moji začetki in zelo sem bila hvaležna za izkazano zaupanje in priložnost.
Občinstvo pa je bilo precej zahtevno. Na predavanja so prihajali tudi skeptiki, ki so kljub svojemu skepticizmu želeli izvedeti več o tej misteriozni zadevi, imenovani intuicija. Na trenutke sem se počutila, kot da sem na avdiciji ali da me preizkušajo, medtem, ko so drugi z zanimanjem prisluhnili razlagi o tem, kako intuicija deluje, in praktičnim primerom njene uporabe.
Še posebej se spomnim nekega gospoda, ki je imel težave s pritiskom. Ves je bil rdeč v obraz. Omenil je težavo s plačilom računa, ki se je vlekla že več mesecev, ter odločitev svoje hčerke, da želi potovati, namesto da bi študirala, ki je bila v nasprotju s tem, kar si je sam želel zanjo.
Po delavnici in intuitivnih vpogledih, ki so se na prvi pogled zdeli povsem nelogični, se je v njegovi energiji nekaj sprostilo. Popustilo je tisto, kar je ustvarjalo pritisk tako v njegovih odnosih kot na fizični ravni. Račun je bil kmalu zatem plačan, fizični pritisk je popustil in rdečica na njegovem obrazu je izginila.
Spomnim se tudi gospe, ki je bila polna skepticizma. Močno je dvomila o mojih intuitivnih sposobnostih, kar mi je tudi odkrito povedala. Z njene strani sem čutila celo rahlo sovražnost. Toda, ko je odgovor na njeno vprašanje vključeval njeno hčer in nekatere podrobnosti, ki jih nikakor nisem mogla poznati, je spustila svoje obrambne zidove in se celo nekoliko raznežila.
Sodelovanje, ki je odprlo nepričakovana vrata
S to izobraževalno agencijo nisem dolgo sodelovala. Nisem se namreč mogla poistovetiti z načinom, na katerega so oglaševali moje delavnice. Takrat sem izvajala dve delavnici: splošno delavnico o intuiciji in delavnico o uporabi intuicije v prodaji.
Toda, prav to sodelovanje je, kot po čudežu, v moje življenje prineslo nekaj veliko večjega, in sicer najčistejšo obliko brezpogojne ljubezni.
V tistem obdobju sem se ponovno srečala z osebo, ki je bila nekoč dekle mojega bratranca. V času, ko sta bila skupaj, sva se dobro razumeli, kmalu po njunem razhodu pa sva izgubili stik. Najini poti sta se po dolgem času ponovno srečali, vendar le za kratek trenutek. Tudi ona je bila mentorica in je izvajala izobraževanja. Imela sem občutek, čeprav mi tega takrat ni omenila, da je bila v občutljivem življenjskem obdobju. Z zanimanjem se je odzvala, ko sem ji povedala, da v Ljubljani izvajam delavnico o intuiciji, zato sem jo povabila, naj se mi pridruži.
Skupaj sva se peljali v Ljubljano in nato nazaj v Maribor. Dala mi je nekaj nasvetov, kako obvladati tremo pred delavnico. Prijetno sva klepetali, obujali spomine ter si izmenjevali utrinke in izkušnje s svojih izobraževanj.
Zgodba o psički in pravljičnem številu mladičkov
Na poti nazaj mi je povedala zgodbo o psički, ki jo je našla ob cesti, ko se je vračala iz Beograda v Maribor. Psička je bila lačna, pretepena in v zelo slabem stanju. Moja znanka je velika ljubiteljica psov. Ko je zagledala psičko, je ni mogla kar pustiti ob cesti. Vzela jo je s seboj domov, čeprav je enega psa že imela.
Ni pa vedela, da jo doma čaka veliko presenečenje. Namesto enega psa je pravzaprav domov pripeljala kar sedem psov. Pravljično število. Psička je bila breja in kmalu je povrgla šest zdravih mladičkov.
Medtem ko mi je pripovedovala zgodbo, se je v meni vse močneje prižigala lučka. Najprej nežno in previdno, nato pa je energija te misli vse bolj rasla. Končno sem zelo negotovo, a vendarle na glas izrekla: »Morda pa je to znak, da je eden izmed kužkov namenjen naši družini.«
Ta na glas izrečena misel je za nekaj časa obvisela v zraku. Pes je velika odgovornost. Poleg dveh majhnih otrok, dela in skrbi za hišo, sem se spraševala, ali bova z Markom zmogla prevzeti še eno skrb.
Kužek, ki je čakal na nas
Naslednji dan sem svojo misel delila z Markom, pozneje pa še z otrokoma. Nekaj nam je bilo vsem jasno: želeli smo si kužka, ki ga drugi morda ne bi izbrali, torej mešančka ali psa iz zavetišča. Hči Tara mu je celo dala ime, še preden smo sploh resno pomislili, da bi lahko imeli psa. Poimenovala ga je Artur.
Bilo je poletje in kužki moje znanke so rastli. Približeval se je čas, ko bodo morali zapustiti mamino okrilje. Nekega dne smo jih odšli pogledat z namenom, da enega izmed njih posvojimo. Otroka sta bila takrat stara približno tri in šest let. Navdušeno sta božala vse psičke, ki so razposajeno skakali okoli njiju. Najbolj priljubljeni kužki so bili že oddani. To so bili tudi tisti najradovednejši, ki so takoj pritekli k nam in se z veseljem pustili božati.
Med njimi pa je bil eden, ki ga nismo preveč zanimali. Leno je ležal v svojem boksu in se držal bolj zase. Klicali so ga Debelinko, ker je večinoma samo jedel in spal. Pritegnil je mojo pozornost. Danes, ko gledam nazaj, lahko rečem, da me je poklical. Takoj sem namreč vedela, da bo prav on odšel z nami.
Otrokoma in Marku sem rekla: »Poglejte, tukaj je naš Artur.«
Pot v novi dom
Čez nekaj dni sem prišla ponj. Znanka mi je dala nekaj dobrih nasvetov, kako ga čim lažje privaditi na novi dom in na čistočo.
Arturja sem namestila v kletko za prevažanje psov, ga položila v avto in odpeljala sva se. Vso pot od Maribora do Ptuja je jokal. Od strahu je bruhal in kakal. Zelo se mi je smilil, vendar sem vedela, da se bo kmalu privadil na novi dom in na nas. In res se je. Po treh dneh je že spal samostojno in bil sobno čist.
Tudi te znanke, ženske, ki ga je rešila in naju tako povezala, od takrat skoraj nisem več videla. Ko to pišem, je minilo že petnajst let. Morda sva se po tem srečali še dvakrat ali trikrat, več pa res ne.
Mojstrsko orkestrirana »naključja«
Priložnost za vodenje delavnic je v moje življenje prišla, ko sva se z direktorico izobraževalne agencije »naključno« srečali na nekem dogodku in me je povabila k sodelovanju. Ta priložnost je nato vodila do bežnega ponovnega srečanja s to znanko.
Ko danes gledam nazaj, se mi zdi, kot da sta obe osebi za kratek čas ponovno stopili v moje življenje samo zato, da bi vanj lahko prišel Artur. Univerzum ga je po svojem ključu pripeljal k nam ter naša življenja preplavil z njegovo brezpogojno ljubeznijo.
Ta raven brezpogojne ljubezni je za človeka skoraj nepojmljiva. Po mojem mnenju je ljudje niti nismo sposobni živeti v tako čisti obliki.
Petnajst let je Artur hodil skupaj z nami. Tiho in nevsiljivo nas je povezoval. Poskrbel je tudi za to, da sva z Markom ostajala telesno in mentalno aktivna, saj sva ga vsako jutro peljala na sprehod. Ko smo se preselili v stanovanje, pa smo ga na sprehod peljali kar štirikrat na dan.
Še pred zajtrkom in jutranjo kavico je bil Artur tisti, za katerega smo najprej poskrbeli. Peljali smo ga na sprehod, ga počesali ter mu dali svežo vodo in hrano.
Otroštvo, odraščanje in drobni družinski spomini
Otroka sta ob njem odraščala. Ni jima bil le kosmatinec in živa plišasta igračka, ampak tudi čustvena opora. Vso našo stresno in napeto energijo je prenašal brez pritoževanja. Vedno nas je pričakal ob ograji ter nam z mahajočim repkom in laježem sporočal, kako vesel je, da smo se vrnili.
Timu je nagajal, ko je bil še majhen. Nekega dne je z žemljico v roki stekel pred hišo, da bi jo pojedel. Držal jo je ravno na višini Arturjevega gobčka. Čez minuto je v joku pritekel nazaj v hišo: »Mami, Artur mi je pojedel žemljico!« Artur je bil prepričan, da je žemljica namenjena njemu. Ha, ha … Še danes se iz srca nasmejimo ob tem spominu.
S Taro je zelo resno igral šah in jo začudeno opazoval, ko je plesala ob drogu. Bil je del vseh majhnih, vsakdanjih trenutkov, iz katerih je sestavljeno družinsko življenje.
Njegova tiha in mogočna prisotnost
Petnajst let je bil tudi del mojega osebnega in profesionalnega razvoja. Dopoldne je bil vedno z menoj v pisarni, kjer je mirno počival. Kljub vročini v poletnih mesecih in majhnemu prostoru je bil raje v pisarni z menoj kot zunaj.
Pisarno je zapustil samo takrat, ko sem govorila preveč na glas, imela coaching klice ali snemala videe. To ga je motilo. Rad je imel mir in svoje zenovsko vzdušje. Bil je poseben in lahko bi rekla, da je bil netipičen pes.
Šele ko je odšel naprej, med zvezde, sem se v celoti zavedela njegove pomembne, nevsiljive, vendar mogočne prisotnosti v naših življenjih. Raven brezpogojne ljubezni, ki nam jo je prinašal, je nepojmljiva. Skozi svoje srce je v naša življenja prinašal kristusovo zavest in žarek kristusove svetlobe s Siriusa ter to svetlobo prižigal tudi v nas.
Ko smo vedeli, da se skupni čas izteka
V zadnjem mesecu smo vedeli, da se naš skupni čas izteka. Še bolj kot sicer smo ga razvajali, mu kuhali njegovo najljubšo hrano in ga izdatno cartali. Na dan, ko je mirno zaspal, me je zjutraj pogledal z vprašanjem v očeh. Komaj je še vstal. Ni imel več moči.
Njegove oči so spraševale: »Ali me še nujno potrebujete?«
Vedela sem, da je prišel čas. Srce se mi je lomilo, vendar se je v meni zasidrala odločitev, da ga odrešimo trpljenja. Tara, ki študira v tujini, ga je obiskala še v njegovem zadnjem mesecu. Tim ga je odpeljal na zadnji sprehod. Jaz sem mu skuhala zadnji obrok ter mu dala še zadnje priboljške.
Potem smo šli. Marko, Tim in jaz smo se z njim odpravili k veterinarju. Običajno ga je bilo veterinarja strah in se je ves tresel, tokrat pa je vstopil povsem mirno, kot da bi vedel … Vsi trije smo bili ob njem, ko je mirno zaspal in je njegov srček prenehal biti.
Eno srce
Sama sem vedela že večer prej. Preden sem zaspala, sem imela občutek, kot da se bo moje srce ustavilo. Morala sem se močno osredotočiti, da se je moje notranje stanje umirilo.
Z Arturjem sva bila povezana veliko bolj, kot sem si predstavljala. Globoko v sebi sem to sicer ves čas vedela. Ta vez je bila vez čiste in brezpogojne ljubezni. Bila sva kot eno srce, pa čeprav je to morda težko razumeti.
Njegova pot med zvezde
Ko je odšel, sem ga videla, kako zgoraj na nebu mirno sedi in nas opazuje. Okoli njega so razposajeno skakali majhni beli kužki. Čez tri dni se je njegova podoba začela spreminjati. Postajal je bolj podoben volku, vendar je še vedno mirno sedel in nas gledal. V ozadju ga je čakal njegov trop volkov, skupaj s svetlo zlato kristusovo svetlobo s Siriusa.
Po enem mesecu je še vedno tam. Mirno sedi in nas opazuje, a se že ozira nazaj. Vem, da bo tam tako dolgo, kot bo potrebno. Dokler ne bomo v redu in dokler ne bo prišel čas, da tudi sam odide naprej.
Toda ta srčna povezava, ta občutek in lekcija brezpogojne ljubezni bodo za vedno ostali z nami.
Za vedno in v večnost.
Hvala, dragi Artur
Nežno in previdno je stopil v naša življenja ter v njih prižgal svetlobo brezpogojne ljubezni, ki je skoraj nepojmljiva.
Prišel je po dveh bežnih »naključjih«, za kateri si takrat nikakor ne bi mogla predstavljati, da sta bili mojstrsko orkestrirani prav zato, da smo lahko na tako spontan in lahkoten način sprejeli Arturja v svoje življenje. Naša življenja so bila prav zaradi njega za vedno bogatejša, lepša in napolnnjena z energijo brezpogojne ljubezni.
Dragi Artur, hvala, ker si naša življenja obsijal s svojo brezpogojno ljubeznijo, zvestobo in mirno prisotnostjo.
Radi te imamo.
Zdaj in v večnost.