Moj milni mehurček in 50% popusta

Moj milni mehurček…

Pol stoletja sem že tukaj, pa se mi zdi, da komaj začenjam. Čas je zdrvel do sem, čas, ki je sicer najbrž kaplja v morju večnosti, a za povprečnega človeka zelo pomemben. Ta teden, 24. julija, praznujem pol stoletja. Pol stoletja čudovitih življenjskih trenutkov, rasti in razvoja, preseganja svojih omejitev in tudi žalostnih trenutkov, jeze in brezupa.

Intuicija me vrača daleč nazaj, v čas, preden sem vstopila v mamino maternico. Prizor je bil čudovit, toliko ljubezni sem čutila. Pred vstopom v maternico sem videla lep, mlad in zelo zaljubljen par z vožičkom, v katerem je bil dojenček. To sta bila moj oče in mama ter moj malo starejši brat. Njujina ljubezen se je čutila do nebes. Kar potegnilo me je noter. Zato sem namreč prišla, za ljubezen, toplino in družino. Radostno in zelo naivno.

MILNI MEHURČEK SE JE RAZPOČIL

Ta blaženost ni dolgo trajala. Ta milni mehurček družine se je hitro razblinil, saj sta se starša ločila, ko sem bila še majhna. Bolečina je bila velika, saj mi nič ni bilo jasno. Vendar takrat nisem ničesar vedela o duši, duhu, o smislu te izkušnje, o tem, da si starše izberemo. Nihče v mojem okolju ni bil usposobljen za to, da bi mi razložil to, kar se je zgodilo in me tako globoko zaznamovalo.

Kasneje, ko sem se podala na pot intuitivnega življenja, sem izvedela, da brez te izkušnje, razočaranja, bolečine in žalosti, ne bi mogla prepoznati ljubezni, ki sem jo našla v družini, ki sem si jo kasneje ustvarila. Velikokrat se spomnim na to, še posebej, ko mi je težko, ko mi gredo vsi na živce in ko je vsega preveč. In tako Tima, Taro in Markota cenim še bolj.

V naši kulturi je običajno, da se 50-tka na veliko proslavi. Sama pa ne praznujem, ampak me kot zmeraj ob mojem rojstnem dnevu zajame naka melanholija. Zame je to čas za refleksijo in potovanje vase. Temen oblak na moj letošnji jubilej pa zaznamuje še prva obletnica prehoda moje mame. Bolečina je še zmeraj živa. Koliko časa traja žalovanje? Koliko časa traja sprejemanje tega, da je nekdo odšel?

Sama sem se svoja starša naučila sprejeti takšna kot sta in to je bil eden od pomembnih mejnikov moje rasti in krepitve svoje lastne vrednosti in notranje moči. Preskok se je zgodil, ko se v interakciji z njima nisem več počutila podrejeno in kot majhna, odvisna in ljubezni potrebna punčka.

NI ME STRAH

Ni me strah, ker vem, da je moč v mojih rokah in da se zgodovina finančnega zloma in prevare ne bo ponovila. Prebliski podob iz tega časa pa vseeno prihajajo in tudi vem zakaj. Silnice svetlobe in teme so močne in delujejo tam, kjer smo najbolj občutljivi. Najbrž je ta moj delček zgodovine, to mojo občutljivost, ki energijsko še morda obstaja tam nekje, moč zaznati.

Zato te dni še posebej skrbno utrjujem svojo duhovno prakso in se vsak trenutek znova sidram v sedaj, v biti s svojo družino, v hvaležnost, v delati nič, v trenutek, kjer se nahaja vsa moja moč. Ni lahko, kajti leto, ki je za menoj, je bilo zelo, zelo zahtevno. Bilo je težko. Komaj sem si malce oddahnila, se je začela nova družinska zdravstvena kriza, ki je zahtevala vso mojo energijo in pozornost. Zdravstvene krize se kaj hitro lahko preselijo na psihične krize, ki niso bile akutne, a so bile prisotne pri mojih najdražjih.

Da sem lahko služila svojim strankam na najvišjem nivoju, je pripomoglo to, da sem zmanjašala njihovo število in intenzivnost dela. Kljub vsemu pa sem svoja znanja uspela v tem letu še poglobiti in ohraniti pretok z novimi energijami in posledično z znanji v razmerju do strank. Nič ne zaostajamo za trenutnimi energijskimi trendi, tako čutim. Kajti v povezavi sem nenehno in nenehno usmerjena do pravih informacij, učiteljev in znanj. To je prednost dela z intuicijo, ki ga bom tudi sama pričela še bolj poglobljeno učiti.

MOJ AVTOMOBIL JE “MESSENGER” IZ NEBES

Ta blog sem pričela pisati na dan, ko mi je tudi avtomobil poslal sporočilo. Z menoj že 10 let in zanj pravim da je živ, saj mi zmeraj pošilja sporočila preko številk. Tokrat mi je moj Volvo sporočil, da sem ob pravem času na pravi poti, da služim človeštvu po navodilih moje duše. Ta avtomobil, ki je bil takrat moj sanjski avto in mi vsa ta leta odlično služi, mi sporočila pošilja preko ure. Ta se namreč nenadoma prestavi. To počne že odkar ga imam. Kupila pa sem novega. Vem, da ni tovarniška napaka, ali napaka v elektroniki kot bi kdor pomisli. Tokratno sporočilo je bilo še: »Pot pred teboj je čista za to, da živiš svoje življenje kot pozitiven vzgled. Pozitiven odnos do tega, da izvedeš pomembne življenjske spremembe te je pripeljal do neposredne poravnave s svojo življenjsko misijo. Vse neznanke prejmejo odgovore ob pravem času.«

OPRAH

Ko so Oprah vprašali, kaj bi svetovala mlajši sebi, je to opisala samo z eno besedo – sprosti se (relax). Tudi sama sebi bi enako svetovala. Toliko modrosti bi si dala, mlajši sebi, ki jo po večini danes že živim in ki jo še vadim živeti. Nekaj pa vem. Vsak trenutek, ko nisem sledila sebi, ko sem sklepala kompromise na račun svojega dobrega počutja, ko sem želela ustrezati, biti všečna in zadovoljiti vse, je vodil v učenje pomembnih življenjskih lekcij, ki bi se jim, če bi sledila sebi, lahko izognila in hitreje napredovala.

Manj je več, še prihaja sporočilo za naslednji 50 let. Teh pa ne bom praznovala na tradicionalen način. Rada imam spontanost in morda kdaj v prihodnosti naredim kaj spontanega. Tokrat pa preživljam lep dopust v družinskem krogu in z mojimi ljubimi, ki mi kljub vsem dinamičnim čustvom tega zadnjega leta stojijo srčno ob strani in jaz njim.

Rada vas imam, Timi, Tara in Marko in brez vas ne bi bila sedaj tam, kjer sem. Tam, o čemer sem nekoč sanjala. Rada imam tudi vse vas, s katerimi sem sodelovala, lahkotne, težke stranke in vse vmes, kajti tudi brez vas danes ne bi bila tukaj, kjer sem, svobodna, navdihnjena in optimistična glede tega, da vendarle imamo škarje in platno svojega življenja v resnici v svojih rokah. Tudi zaradi vas se trudim biti vsak dan boljša.

Sedaj pa je čas za sanjanje še večjih sanj…