Spominjam se še svoje strasti in želje po novih znanjih, na podlagi katerih sem uspela osmisliti svojo vlogo na tem planetu, vse dogodke, ki so se mi zgodili in najtemnejšo noč svoje duše, skozi katero sem šla.
Tako kot Marjana, katere zgodbo delim v tem blogu, sem tudi jaz bila pripravljena na skoraj vse. Zanimivo je, kako delujejo nači možgani, ki nas želijo zmeraj pripraviti na najhujši možen scenarij, ko končno stopimo na pot klica duše in rečemo sebi da. Tako je takrat deloval tudi moj um. Bila sem pripravljena celo na ločitev, pa čeprav za to ni bilo nobenega razloga. Pa vseeno, zakaj se ne bi pripravila na najslabši može scenarij, kajne?
Ne!
Danes vem, da je to izguba časa in energije. Danes sem svoj um natrenirala na to, da me pripravi na najboljši možen scenarij. Danes vem, da je to plemenitenje energije, opolnomočanje in pot pozitivnega samorazvoja. Kaj pa če-jev ni več v mojih scenarijih.
Dragi-a IME, vabim te k prebiranju tranformacijske zgodbe, ki jo je zapisala Marjana Sitar Malič.
»Program INTUITIVNI VODJA je potovanje. V svoje globine, ko se spoznavaš in v nove prostrane širine, ko se zaveš svojih zmožnosti in moči. Tamara nas varno pelje po korakih, osebni cilji so postavljeni a pot spontano pelje kamor je potrebno. Razpoloženje je spreminjajoče, nihajoče in mavrično pisano. Napredek, ki sem ga najprej zagledala je bil na področju ljubezni do sebe, to je nekakšno nenačrtovano presenečenje v programu. V odnosih sem začutila več sočutja, bolj sem razumevajoča, morda čutim tudi več miline. Bolj zaznavam nežnejšo žensko energijo okoli mene in v meni. Spet kasneje me na trenutke me preplavi samozavest, posebno v službi si več upam narediti po svoje in se zavedam, da bom stala za tem, kar sem naredila. To me ne straši, prej osvobaja, da lahko mislim s svojo glavo in delam na svoj način.
Pojem besede intuicija postane domač. Ni nekaj kar je tam, daleč. Postane del mene. Ko ugotovim kateri od intuitivnih kanalov je moj najmočnejši, lahko rečem, da ko nekaj res vem, me nič ne more prepričati, da to ni res, ker pač vem. To je najpogosteje samo nek občutek o nekom ali neko spoznanje.
Svojih skokovitih sprememb in napredka ne opazim tako hitro, kot se hitro dogajajo. Med prebiranjem starejših vsebin modulov pa kar naenkrat začutim, kako daleč sem prišla v tem programu. Če gledamo stvar zelo od blizu, ne vidimo razlik. Velikokrat se moramo malo oddaljiti, pogledati od daleč, pogledati stvari za nazaj, si ogledati točko, kjer smo nekoč bili, da začutimo kako dolgo pot smo prehodili. Prav to sem med programom na trenutke, ko sem pogledala od daleč, opažala. Kaj vse sem spoznala, začutila in se zavedala v tem programu.
Bolj sem začela ločevati prigovarjanje uma od šepetanja srca in duše. Vedno bolj vem kdaj govori um. Vedno pogosteje in pogumneje mu enostavno rečem: »Nimaš šans!« Ker zdaj že vem, da se je treba le zavedati in prebroditi to prigovarjanje uma.
Na trenutke se med programom zazdi, da je moj napredek malo zadremal, a že naslednji dan se mi morda zgodi izkušnja z mojimi bližnjimi, ki mi odpre nov pogled o naših odnosih in mojem položaju v njih.
Nekateri moduli so mi bolj pisani na kožo drugi manj. Nekatere naloge se mi zdijo težke in se sprašujem, kako jih bom izvedla. Na koncu se vedno izkaže, da je tako razmišljanje nesmiselno. Vse vaje sem izvedla. Po drugi strani se je zgodilo, da sem takoj, ko sem prvi dan preletela modul, takoj vedela, da bo ta modul pravi užitek zame. In res sem tako uživala, da sem naloge kar hitro naredila in modul praktično končala sredi meseca.
Velik napredek opažam v čutenju hvaležnosti.
Vaja pred spanjem, ko napišem za kaj sem danes hvaležna mi je prinesla to, da hvaležnost čutim velikokrat čez dan. Za razliko od prej, ko sem na nekaj reagirala z jezo in prizadetostjo, zdaj nekako obstanem, gledam in v meni namesto negativnih čustev, zraste sočutje. Do jeze sploh ne pride. To seveda ne pomeni, da je vedno tako, je pa vedno pogosteje.
V programu sem razvila čutenje svoje energije. Čutim kdaj je nižja in kdaj je višja. Nižja je velikokrat, ko grem po nakupih. Pade mi tudi v službi. Tega se sproti zavedam in jo skušam dvigovati. Z mislimi, zavedanjem, s prisotnostjo v trenutku. Vem, da je življenje nihanje in ne moreš biti vedno zgoraj. Krivulja gor in dol se izmenjava.
Ko sem pri predzadnjem modulu pogledala nazaj, sem od prvega dne programa sedaj nedvomno druga oseba. Poudarek, fokus dela se je malce spremenil, a le začasno in to na tiste vsebine, ki so temeljne in predpogoj, da se potem lahko vrnem na prejšnje cilje. Predvsem sem se zmehčala, Naučila sem se bolj prepustiti, tudi lahkotnost je prišla in ta proces še traja, Ni še končan, še bolj se bom zmehčala. To proces se je zgodil ne namenoma, spontano. Pojavil se je kot predpogoj za moj napredek. Vedno pogosteje imam močno zavedanje, da sem izven matrice, katere del sem bila prej. Kot da gledam to svetovno norijo od zunaj in sem izločena od nje. Večji stik s sabo imam.
Najpomembnejša posledica programa je, da si veliko bolj zaupam. To je po mojem temelj za dobro napredovanje. Imam več energije kot prej, čutim notranjo moč. Zavedam se, da uživam vsak dan posebej, vsak dan se zjutraj z veseljem poženem v nov dan, kaj vse bom doživela in spoznala.
Skratka, če strnem in na kratko opišem zdaj svoje življenje, je beseda, ki najhitreje opiše kaj pretežno občutim, beseda zadovoljstvo. Zadovoljna sem in to je zelo ugoden občutek za nadaljnje delo in moj razvoj. Prav zadnji dan, ko oddajam modul, se mi je razpletlo še dogajanje z najbližjimi sorodniki, res se mi dogajajo veliki premiki. Ne premikajo se konkretno tisti cilji, ki sem si jih zadala na začetku, ampak temelji za te cilje. Gradim še naprej, tudi po koncu programa, nujno temeljno podlago, ki je še kako potrebna, da se bodo lahko cilji uresničili. Čudim se tem čudežem kot otrok. Včasih se zabavam in se zdim sama sebi smešna, kako se čudim vsem tem čudežem in se po otroško veselim..
Pa še tole zgodbo želim podeliti, ki se je razodela skozi eno izmed vaj, povezana pa je z mojim odnosom do moža.
Okoli leta 2010 sva bila z možem pri prijateljih v Berlinu, kjer sem lahko ves teden opazovala njun odnos. Name je ta odnos naredil tako močan vtis, da sem, po koncu počitnic, govorila le o tem, ne pa o znamenitostih Berlina, ki sem jih videla. Najmočnejši vtis je name naredilo to, da sem prijateljico zelo dobro poznala od prej in jasno videla, kako se je kot oseba pozitivno spremenila s pomočjo partnerja, oziroma s tem, da je živela z njim.
Takrat, v Berlinu, sem videla kakšno je lahko harmonično življenje v paru, Le da še nisem imela tako visokega zavedanja, da bi dojela, da do takega odnosa pride, če partnerja sprejemaš. Jasno mi je bilo po šolsko vse pokazano z zgledom in to cel teden sem lahko opazovala dogajanje. Kot učenje je bilo. Vesolje mi je takrat to jasno, enostavno in praktično pokazalo. Vendar tega nisem integrirala v svoje življenje. Samo glasno sem občudovala prijateljico, kako z lahkoto, naravno in z ljubeznijo to počne. Ko sem se vrnila iz Berlina domov, sem živela po starem. nisem se odločila za spremembo, ker tega nisem ozavestila tako kot danes. zdaj vidim pomen tega dogodka v vsej svoji veličini. Takrat se nisem zavedala, kaj mi je vesolje na enostaven način pokazalo. Mislila sem morda tudi, da z mojim možem ni tako enostavno, morda sem se nevede bala izgubiti nadzor.
Pri vaji potovanje po časovnici sem v koncentraciji zagledala ta prizor, kako smo za mizo v Berlinu, skupaj z mojim možem in prijateljskim parom. Presenetil me je. Kot mejnik v svojem življenju, sem v umu pričakovala vse prej kot to.
Vaja je imela neverjetno močan učinek. Po izvedbi te vaje, sem kar naenkrat zagledala vso resničnost kot na dlani. Zavedanje se je zgodilo naenkrat. Zanimivo je to, da se sprememba v meni v odnosu do moža ni porajala postopoma, ampak brez prehoda. Kar vse mi je postalo jasno.
Moža sem začela sprejemati. Vidim njegove dobre lastnosti, ne smo slabih. Nehala sem ga kritizirati. Sploh, ga ne preganjam več. Ugotovila sem namreč, da sem ga dobesedno preganjala v želji, da bi ga spremenila.
Dojela sem, da sem se zaljubila v lastno prestavo o moškem. In potem celo življenje delala na tem, da bi on postal to. Začeti je treba z zanimanjem gledati nanj. Kdo sploh je ta človek? Saj ga sploh ne poznam, če vsa leta vidim samo mojo željo kakšen naj bo in svojo jezo, ker takšen ni. Kdo sploh je? Lepo je da si dovolim to raziskovati, mu prisluhniti, ga videti, doživeti njega pristnega. Zdaj se mi to dogaja. Da si to dovolim. Dojela sem tudi, da mi mož ves čas izkazuje ljubezen na svoj način, le da jaz tega do sedaj nisem videla, saj mi ni izkazoval ljubezni na način, ki sem jo pričakovala od njega. Jaz pa njegovega načina v svoji slepoti nisem videla.
Hvaležna sem za spoznanje, da zdaj tudi njemu pustim dihati. Da ga končno ne kritiziram in je lahko on.
Zdaj se zavedam, da bi odnos prijateljice do moža že takrat, ko sem bila v Berlinu, lahko posnemala, predvsem prijateljico, pa sem ostala pri starem. Morda še nisem bila zrela za to. No, sedaj sem se tega zavedela in začenjam uresničevati Čutim, da se predajam možu. Nekako sledim mu in čutim, da mi je v veliko oporo, česar do sedaj sploh nisem videla tako.
Zaključim lahko, da je vse v naši percepciji. Kako gledamo na neko vsebino. Percepcijo pa lahko spremenimo. To je tako zelo preprosto, samo mi delamo vse skupaj zapleteno. Vendar, večkrat ko sprememb naredimo, bolj vidimo, kako je enostavno in kako blagodejne so posledice. In tako postajajo spremembe vse pogostejše in lažje.
Hvaležna sem Tamari in njenemu programu, za vsa bogata spoznanja in spremembe, ki so nastale v mojem življenju kot posledica dela v tem programu. Sprememba v odnosu do moža, ki sem jo opisala, je le en delček vsega šopka sprememb, ki so se zgodile. In še kar naprej se dogajajo. Čutim zaupanje in moč za nove in nove čarobnosti, ki prihajaj v moje življenje.
