1. dan – POTOVANJE (3. marec)

 

Po letu dni se četrtič vračam na otok letalo-plainBig Island. Vem ja, marsikdo si misli, kako se ji da preletati pol sveta okrog samo zato, da pride nekam, kjer je že bila. Zagotovo ne bi ponovno šla, če ne bi bil klic tako močan. Trije leti, 1,5 ure do Frankfurta 11 ur na letalu v razredu economy do San Francisca in nato še 5,5 ur do Big Islanda na Hawajih. Preden sem sploh padla v mehko posteljo, so moji dragi v Sloveniji preživeli že cel dan, šli spati in še bili blizu popoldneva naslednjega dne.

Ko me je uslužbenec na letališču v Frankfurtu ustavil in vljudno rekel: “Izbrani ste bili za”… sem se tiho razveselila, da morda za kak “upgrade” na letalu iz economy v vsaj poslovni razred, če že ne 1. razred, a je moje navdušenje ob dokončanju njegovega stavka hitro izpuhtelo, saj je rekel: “… varnostni pregled.” In že so me odpeljali na stran in malce natančneje pregledali.

A bistvo je v poti. In del moje poti je biti v stiku z delfinIMG_5448i ter zvezdami. Z delfini lahko prosto iz obale plavaš v le malo krajih na svetu. Eden teh je Big Island, Hawaii. Medtem ko je tako blizu zvezdam kot si lahko na gori Mauna Kea, le redko kdo.

 

 Ko hodite po svoji poti, ustvarjate svoje vesolje! – Winston Churchill

Let je bil miren in brez turbolenc. Prav v skladu z intuitivo napovedjo meseca marca, ha, ha. Glede na to, da je le kak teden pred našim odhodom bilo tako pri nas kot na Big Islandu neurje in slabo vreme, je to bil naš let miren kot si ga lahko samo želiš. No, rdeča nit intuitivne napovedi meseca marca pa je – Iz turbolence v bonaco.

Zanimivo mi je na letalu opazovati tudi Zemljo, ki je tako raznolika in tako osupljiva. Med drugim se je sporožila debata o tem, ali je Zemlja res okrogla, ali samo polobla in kako pravzaprav veš, da je okrogla, ali je kdo to v resnici že videl?

Najlepši občutek pa je, ko pozimi pristanem na letališču majhnega otočka in me zajame topla tropska
sapica, prepletena z vonjem tropskega cvetja in šumenja palminih listov. Veselje je očitno.

2. dan – PLAŽE & DELFINI & FESTIVAL AVOKADA (4. marec)

 

Takoj, ko stopiš na otok si na kot tem rečejo Havajskem času. Vse poteka zelo umirjeno, ljudje so bird-hawaiiumirjeni in prijazni. Prebudile smo se zgodaj zjutraj, še preden je sonce uspelo posijati na zahodno stran otoka v Koni. Na terasi so nas obiskali živopisni ptički od rumenega do rdečega. Privoščile smo visokovibracijski sadni zajtrk, jutranji ritual z intuitivnimi vpogledi  in se karseda hitro odpravile v zalive.

Kealakekua

Kealakekua zaliv s spomenikom kapitana Cooka

V Koni so trije zalivi, v katerih v veliki verjetnosti lahko pričakuješ, da boš lahko iz obale plaval s havajkimi spinerji. V prvem Two step je bila velika gneča, saj je bila sobota, ko so se domačini odpravljali v ocean s svojim kanuji. Tam je to zelo popularna oblika rekreacije poleg veslanja na surfu – padlanja – in surfanja na valovih. V Two stepu ta dan ni bilo delfinov, zato smo se odpravile naprej do zaliva Kealakekua, ki v prevodu pomeni Pot bogov. Ocean je bil miren, voda kristalna in pogoji za plavanje so bili odlični, a tudi tukaj tokrat ni bilo delfinov. Odpravile smo se naprej do čudovite peščene plaže Hooakana.  Nasmehnila se nam je sreča. V zalivu je bil pet delfinov, ki so plavali med ljudmi. Razburjenje je bilo bilo veliko, saj so nekatere prvič celo plavale s plavutmi in masko in so morale najprej premagati to “oviro”, nato pa se še pogumno podati v ocean in plavati do delfinov.

Kealakekua1

Hooakana zaliv

Občutek je neverjen, ko si v njihovi bližini. Med skupinico, ki je počivala v zalivu je bila tudi mamica z majhnim delfinčkom. Svojega malega delfinčka nam je tudi pokazala, dala ga je na zunanjo stran, kar pomeni, da nam je izkazala veliko zaupanje. Delfini so plavali čisto blizu nas, morda kak meter stran. Prevel nas je občutek popolnega miru.

Bila sem spet doma. Bilo je čudovito.

Za prvič pri skupinici ne preveč izkušenih plavalk, smo z njimi preživele kratek, a intenziven čas. Vsaka je imela svojo izkušnjo in močne občutke.

Po hitrem kosilu smo se v centru Kone ustavile še na Avokado festivalu in tržnici. Tisti, ki me poznajo, vedo, da je avokado redno v mojih smoothijih in solatah, saj ga obožujem. Še posebej pa, če je bil nabran pred nekaj urami lokalno.

 

Avokado

NA festivalu avokada

Hookena-Tamara

Prvi dan na Hookeni

 

 

 

3. dan – KOSILO V DRUŽBI KITOV (5. marec)

 

Pravijo, da slika pove več kot tisoč besed. Prave besede za to, kar smo doživele ob našem prvem izletu s čolnom na širen ocean – Pacifik,  še iščemo. Ugotavljamo namreč, da je naš jezik včasih kar presuhoparen za opis nekaterih občutkov.

 

IMG_5567

Naša Natka

Jutranje vsatajanje ne predstavlja problema, ker imamo vse “jet lag” in se prebujamo še pred ptički. Nebesni svod, posejan z zvezdami, ki se razstezajo od enega konca oble do drugega ima svoj čar. Počasno prebujanje s svojimi mislimiin občutki ter mojo priljubljeno vrsto kave – Kona cofee pa je neprecenljivo. Čeprva obožujem tudi jutra doma, ko se vsi sveži prebudimo, objamemo, ko v zgodnjih jutranjih urah peljem psa na sprehod, odtečem svoj mini krog in optimistično začnem svoj dan, moram priznati, da oddih od vsega tega, nežna, topla tropska sapica, zvoki, ki so taki kot so samo tukaj na tem otoku, prav prijajo.

Na širni ocean smo se odpravili okoli osme ure zjutraj iz čudovitega pristanišča malce severno iz Kone s šepetalci delfinom. Tako kot lani so nas čudovito sprejeli na čolnu, ki se imenuje: Pisarna z razgledom.

In ker se čudeži letos pojavljajo v izobilju so nas delfini pozdravili že takoj na izhodu iz pristanišča. Poleg pacifiških, ki so manjši (na fotografijah) sta tam  bila tudi dva atlantska delfina.

Pot je postajala vse lepša z drugim postankom v kristalno čisti zeleno-modri vodi, kjer smo imele priložnost plavati s havajskimi spinerji. Po končanem plavanju nas je kapitan odpeljal na bolj odprt  ocean, kjer smo ob lahkem kosilcu na čolnu uživale v zvokih kitov, ki v tem letnem času uživajo v toplih tropskih vodah, ustvarjajo naraščaj in delijo ocean z nami. Če imaš srečo, ga srečaš, ko pride na površje po zrak. In to srečo smo tudi imele. Tisti, ki smo bolj senzibilni, takoj začutimo okrepljeno delovanje srčne čakre ob zvokih ali videnju kita v resničnem času, s tem moslim, da ne na ekranu ali v meditaciji.

Dan sem zaključila na srečanju z Esti Venus iz Portal of Hope For Women, ki se je odzvala na moje povabilo na mentorski inteziv. Z vso tehnologijo, ki je danes na voljo, se lažje povežemo z ljudmi, ki vibrirajo tako kot mi. In za to sem vaso dan nova hvaležna 🙂

Havajski spinerji

Havajski spinerji

Havajski spinerji

Havajski spinerji

Naša radostna Natka

Naša radostna Natka

 

Kona - sončni zahod

Kona – sončni zahod

Z Esti Venus iz Portal Of Hope for Women

Z Esti Venus iz Portal Of Hope for Women, kokreacija

4. dan – PRIPRAVA PROSTORA ZA MANIFESTACIJO BOGASTVA – LAVA – LAVA (6. marec)
cofee-farm

Daniel z Anito in Plamiro na kmetiji

Ponovno smo zgodaj pričele dan, saj nas je čakal izlet do še delujočega Vulkana na otoku. Blagoslovi kot rečeno se kar vrstijo in današnji dan ni bil izjema. Na poti do Vulcano Parka se nam je na Ocean View-u pridružil Daniel Napoleon, ki je s svojim širokim srcem z nami delil malo kot temu pravi svojega “Happy Souse”. Težko ga opišem. S svojo preprostjo in razvitostjo je neopisljiv. Svetloba kar teče iz njega, vidi jo in se z njo nenehno igra ter tako pomaga vsem, ki so v njegovi bližini, nesebično, to pudarjam. Če želiš na primeru izkusiti, kaj je to biti v trenutko, živeti iz trenitka v trenutek in resnično služiti, potem moraš spoznati Daniela. Hkrati pa je z nami delil tudi svoje znanje havajske kuture.  Na moje blogu je zapisanega več o Ocean View in kaj ponuja ta del otoka.

Prvi postaneke je bil na South Pointu. Tam je tudi eno od havajskih svetišč, in točka na otoku, kjer duše zapuščajo ta svet. Pot smo nadaljevale spostankom na eni od mnogih kmetij na Big ISlandu, na kateri gojijo kavo, banane. Po preiskušanju kave, makadamija oreškov smo nekaj teh dobrot nakupile tudi za domov.

Ko greš na Vulkan pa ne smes spustiti postanka še v najbolj južni pekarnici, kjer pečejo slastne krofe, ki bi jim zavidali tudi naši peki. Palmira si je privoščila kar dva z vanilijo, kar smo ji kasneje ka rmalce zavidali. Vsekakor je dobro, da se malce okrofiš in si narediš zalogico za preostanek dneva, ali pa vsaj še za nasled

Na poti do Black Sand Beach, kjer je bilo včasi zdravilišče, smo se ustavili na hribu. Daniel je nekako priklical kita in delfine, ki so nas pozdravili iz daljave 🙂 Neopisljivo. Na Black Sand Beach smo

Želva sporoča: PLAVAJ S TOKOM

Želva sporoča: PLAVAJ S TOKOM

naredile nekaj rotualčkov, se povezale z energijo vulkana in prosile za blagoslove pri spuščanju. Na vročem črnem pesku, po katerem smo stopale bosonoge, so nas pozdravile štiri gromozanske želve, ki na havajih predstavljajo varnost in blagostanje. Včasi so bile tudi vir hrane. Danes prenašajo sporočilo dolgega življenja in življenja v pretoku. Vroč črn pesek je iz naših stopal kar vlekel vse, kar je že odslužilo.

Za plažo se nam je razodel čudovit park, z ribnikom poraslim z lokvanji, ogromnimi starodavnimi drevesi z močnimi koreninami,

Korenine drevesa

Korenine drevesa

romantičnim mostičkom, ki je vodil v mini džunglo in tropskim rastjem. Tam smo prejele blagoslov vstopa na vulkan in spuščanja.

Vulkanski park je spet svet zase. Na čase je kot da bi bol na luni – čeprav priznam, datam še nisem bila, ha, ha… Opazuješ lahko, kako

para polna žvepla uhaja iz luknjic, sprehodiš se lahko čez pragozd, kjer je praprot velika kot v filmih o Hobitih in Gospodarja prstanov, opazuješ lahko pusto zemljo – lavo – na

Praprot v Vulcano parku

Praprot v Vulcano parku

kateri še ni vidnih znakov življenja, vidiš pa lahko tudi rdečino še delujočega vulkana. Zanimivo.

mauna-loa-vulcano

Krater

lava-tube

Koridor, ki ga je izdolbla lava

Dan je bil dolg in poln smeha, ki ga je v skupino prinesel Daniel. Nazaj grede je bila že tema in komaj sem vozila, tako sem se smejala, ko je Natka napol v spancu Danijelu govorila naj neha rogoviliti. Kot rečeno, bi ga moral-a spoznati, da bi ti razložila, kaj točno naj bi to pomenilo. Še bolj smešno pa je bilo to, daje Danijel to besedo poskušal ponoviti izgovoriti.

 

 

 

5. dan – USTVARJANJE MAVRICE (7. marec)

 

 

Po lahkotnem jutru in plavanju v zalivih, kjer tokrat nismo srečale delfinov, smo pa uspele dodatno testirati plavalno opreme, smo se ustavile v Place Of Reffuge, kjer smo naredile čudovito meditacijo. Mavrico smo nosile s seboj čez cel dan in še čez celo potovanje. Mavrica je tudi znak, ki ga imajo havajci na svojih registrskih tablicah.

hawaii-place-of-refuge  place-of-refuge-4 place-of-refuge-3 place-of-refuge

 

6. dan – BLAGOSLOVI – SVOBODA – MOGOČNOST – POSLANSTVO (8. marec)

OD DELFINOV – KITOV – DO TIGRASTEGA MORSKEGA PSA

Danes smo dobile vse. Obilje. Veselje. Svoboda. Brezmejnost. Zgodba in film še sledita.

Danes sem ob plavanju z delfini ponovno doživela prenos informacij. Se seboj smo sicer imeli tako podvodni fotoaparat kot kamero, a nič ni delovalo. Občutek je bil enk kot lani, naj se ne motimo z raznimi napravami, ampak izkusimo njihovo družbo. Zdi se mi, da smo ljudje, ko skočimo v ocean in želimo vse trenutke dokumentirati, zato, da jih lahko pokažemo drugim, kot najstniki, ko sedijo skupaj za mizo na obisku in držijo v rokah vsak svoj telefon.

Na sosednji ladji je bil pes, ki se je tako kot mi veselil delfinov in je tudi ob prvi priliki skočil v ocean in plaval z njimi. Čudovito je bilo opazovati to otroško vesele, ki ga psi zanjo tako lepo pokazati.

Ponovno je prav v moji bližini plavala mamica z mladičkom. Ko sem se popolnoma prepustila mehkobi toplega tropskega oceana, se je prenos informacij tudi zgodil. Prišlo je vprašanje: Ali si pripravljena na “shift”? Najprej nisem vesela, kaj misli. Nadaljevala je: Otroci te potrebujejo. Oni oddajajo veliko svetlobe in svet jih potrebuje, a prav tako oni potrebuje ljudi, ki to razumejo in zanjo pomagati, da ta svetloba ostane v njih. Starši in družba je pogosto zmedena zaradi sprememb sredi katerih smo in jim težko nudi okolje, v katerem lahko sijejo. Zato jim moraš pomagati s svojim znanjem. Pomagaj jim širiti svetlobo. Potrebujemo jih. Vprašala sem jo, kdaj se bo ta “shift” zgodil. Odgovorila je: “Se že dogaja, ampak se bo še pospešil in to v kratkem času.”

Zanimivo je, da s Špelo že delava z otroci v projektu Samozavest pri otrocih in kako se mozaik sestavlja. Čudovito je, ker se že veselim tega, da jim bom pokazala filmček in predala tole lepo sporočilo.

LJUBILJE

whale breaching - Hawaii

 

7. dan – POTOVANJE V VSE SMERI IN URAVNOTEŽANJE (9. marec)

 

Svet je majhen in res je. Bom povedala zakaj. Dan je bil namenjen raziskovanju otoka in nas je vodil od spuščanja preko  uravnotežanja. Za vsakega to pomeni kaj drugega, a vsak dobi to, kar potrebuje. Po postanku v enem od svetišč, zalivu Kitov in spomeniku, postavljenemu v njihovo čast, smo se odpravili na krajšo pohodno turo v Poloolu dolino. Spustile smo kar nekaj metrov do morske nižine in uživale, naredile fotošuting z Natko in se po doživetju energij doline odpravile na kosilo v Hawi. Ja, ne morem pozabiti taro burgerja, ki sem ga tam prvič jedela lani in komaj sem čakala, da prispemo. To je bila moja nagrada tega dne. Taro burger z zelenjavo, nabrano iz okoliških kmetij je res odličen in ga priporočam.

Ko takole sedimo in čakamo na hrano, se mimo nas sprehodi mlada ženska in nas vpraša: Ali ste Slovenke (v slovenskem jeziku seveda). Tako smo izvedele, da že leto dni živi v tem majhnem umetniškem kraju in dela priložnostna dela, da lahko plača najemnino. Tako kot mnoge, jo je ta kraj poklical in želela si je dlje ostati. Ja, ti naši milenijčki. Moram reči, da so občudovanja vredni, ko takole sledijo temu, kar jih v danem trenutku pokliče.

poloolu-valey2 poloolu-valey1 hawi-hawaii grey-family-poloolu poloolu-valey3 poloolu-1

 

 

 

 

8. dan – DAREŽLJIVOST VESOLJA NE POZNA MEJA (10. marec)

Dolgo jutro z delfini, ki so bili tako darežljivo kot še nikoli v moji štirletni karieri plavanja z njimi. Skupina (pod) po oceni 100 delfinov je razigrano plavala z nami. Pojavili so se z leve, z desne, od spodaj , od zgoraj. Celo Palmira, ki se je bala iti v vodo na tem kraju, saj smo pred nekaj dnevu tukaj videli ogromnega morskega psa, se je navdihnila in pogumno zaplavala z nami. Prepričal jo je kapitan, ki je rekel, da je ta ogromna tigrica spodaj le stara gospa, ki jo vsi poznajo, ki tukaj živi in se hrani z majhnimi ribicami. Tokrat je na srečo nismo srečali. Čudovit zaključek naših izletov s čolnom. Imele smo možnost dolgega in igrivega plavanja z delfini.

Dan smo zaključile v Mauna Lani, kamor nas je Daniel povabil dogodek – Pripovedanje zgodb. Načrt programa smo prilagodile temu.

 

9. dan – KREPITEV ZAUPANJA V SVOJE NOTRANJE VODSTVO

Intuitivno potovanje smo zaključile z delavnico krepitve zaupanja v Intuicijo in meditacijo, ki smo ju izvedle pod palmami. Ostala je tako še en vrhunec, to je vzpon na goro Mauna Kea.

 

XX DAN – OSTAL NAM JE  LE ŠE VRH – 4200 m – MAUNA KEA ter gledanje ZVEZD

Observatorij na Mauni Kea je on od najbolj zaželenih obzervatorijev na svetu, saj je otok toliko oddaljen od sveta, da ni vpliva svtelobnega ali drugega onesnaženja, ki vpliva na možnost opazovanja zvezd. Vzpon je lahko kar izziv, predvsem, če v sovji glavi nisi pripravljen nanj in se bojih vsega, kar so ti povedali, od tega, da se ti lahko zvrti, če se prehitro vzpenjaš, do vremenskih nevarnosti, saj je tudi ta gora zelo muhasta, ipd. Vsekakor je potrebno nanjo stopati prevido in v skladu z varnostnimi priporočili.

Tamara Belsak

Author Tamara Belsak

More posts by Tamara Belsak

Leave a Reply